Po letu Ljubljana - Frankfurt - Peking bova skušala čim prej kupiti karte za vlak in pobegniti iz Pekinga. Z vlakom se bova po 28 urah pripeljala v mesto Chengdu, v provinci Sečuan, na zahodu Kitajske. Ker želiva ujeti čim več "lepega" vremena se bova takoj odpravila najinim plezalnim ciljem naproti. Iz Chengduja se bova v 250 km oddaljeno verigo gora Qionglai podala najprej z avtobusom, nato pa mogoče tudi z džipom, čez prelaz (cca. 4500m) vse do majhne vasice Rilong. V Rilongu naju čaka slovo od civilizacije, ter odhod s konji v več kot 30 kilometrov dolgo dolino Changping, pod visoke granitne stene. Nato pa nošnja tovorov v bazo na cca. 4100 metrih, pa plezanje, garanje in spet plezanje. Upava na najboljše!

Ko preplezava kar se bo dalo, se bova podala še na jugozahod Kitajske, na kitajski kras. Nenavadne oblike apnenčastih stolpov, reke, gore in predvsem ljudje ter njihova kultura. Pričakujeva pravi civilizacijski šok. Po južnem krogu se bova iz Chengduja z vlakom vrnila v Peking, ter poletela domov, poletnemu plezanju v Dolomitih naproti.

Kitajska - dežela, ljudje in njene posebnosti.

Zagotovo bo za naju eden izmed večjih "trdih orehov" že samo potovanje po Kitajski, priti iz Pekinga na zahod Kitajske, v deželo Sečuan, deželo rek in gora. Ker greva v povsem lastni režiji, se bova ubadala prav z vsem. Potovala bova z vlaki, avtobusi, kolesi, konji, ter peš tam kjer ne bo česa drugega.

Vsi napisi, vozovnice, jedilniki, številke in datumi so na Kitajskem napisani v pismenkah. Ugotoviti pomen pismenk bo predstavljalo res svojevrsten izziv. Kitajci imajo ob glavnem jeziku Mandarinščini, katero govorijo predvsem v Pekingu, še več jezikov, predvsem pa narečij. Kitajec iz juga sploh ne razume Kitajca iz severa. Vsi pa k sreči znajo brati iste pismenke, katerih je več kot 50000, v dnevni rabi pa je uporabljenih le kakšnih 8000. Prav zato se Tanja uči kitajskih pismenk in upa, da nama bo zato vsaj malo lažje.